Danes v Piranu praznujemo tradicijo, ki je zaznamovala stoletja življenja ob morju, Solinarski praznik.
Srce praznika je prav Solinarska družina, ki s svojo povorko, tradicionalnimi oblačili in ponosom oživlja spomin na čase, ko je sol pomenila življenje in blaginjo.
Čeprav so včerajšnji del praznovanja zaradi dneva žalovanja ob smrti papeža spoštljivo odpovedali, bomo, kot obljubljajo v Avditorij Portorož, nadoknadili v prihajajočih mesecih.
Še nekaj zanimivosti o solinarski družini:
Včasih je življenje v solinah potekalo drugače.
Vsa družina – oče, mati in otroci – je od pomladi do jeseni živela in delala v solinarskih hišicah, ki so bile njihov drugi dom.
Oče solinar je opravljal najtežja dela na solnih poljih, mama mu je pomagala pri delu, skrbela za gospodinjstvo in prinašala pitno vodo, ki je v solinah ni bilo.
Tudi otroci so sodelovali – z otroškimi različicami solinarskih pripomočkov so postorili manjša dela. A vseeno je bilo v njihovem vsakdanu dovolj prostora za igro, smeh in raziskovanje narave.
V kanalih so lovili morske polžke in rakovice, ki so jih nato doma spremenili v okusne jedi. Danes je lovljenje v solinah strogo prepovedano, a polžke in rakovice lahko še vedno najdemo na ribjih tržnicah in iz njih pripravimo morske specialitete.
Preden so solinarji spomladi zapustili svoje domove v Piranu in se odpravili v soline, so v slovo mestu izrekli poseben pozdrav:
»Adio Piran, te devo lassa, in saline me toca anda’.«
(Zbogom Piran, moram te zapustiti, v soline moram iti.)
Zgodbe solinarskih družin so dediščina vztrajnosti, spoštovanja narave in trdega dela – in prav te vrednote v LASR Feral želimo ohraniti tudi za prihodnje rodove.
